This page as PDFPDF.

V+

Snežnik

58

**

Področje: Notranjska in primorska
Območje: iz Jablanice na najvišji vrh obsežnega gozdnatega masiva, ki se razteza med Ilirsko Bistrico in Ložem, potem pa v izjemno zahtevnem spustu po ostankih nekdanje mulatjere v dolino
Izhodišce: Jablanica (428 m n.v.)
Karte: Atlas Slovenije 198,199
Dolžina (km): 66 km (varianta čez Ilirsko Bistrico 72 km)
Višinska razlika (m): 1570
Čas vožnje: 7 h (+ 1h, če se odločimo še peš na vrh Snežnika)
Nošenje kolesa: na posameznih odsekih pri spustu z Mrzle doline do konca ceste pod hribom Kozlek, skupaj približno 30 min
Zahtevnost vzpona: do Sviščakov V 3 z odseki V 4; zadnji klanec pred koncem gozdne ceste pod Snežnikom V 5 - V 6
Zahtevnost spusta: začetni klanec s parkirišča S 3; z Mrzle doline do konca ceste pod Kožlekom S6 z mesti S 7; naprej v JablanicoS5-S 6
Zahtevnost skupaj: V+
Značilnosti: zanimiva tura po razsežnih snežniških gozdovih; spust v Jablanico je atrakti¬ven, a izjemno zahteven, traja skoraj 2 h in je primeren le za eksperte; drugim priporočam vrnitev po cesti skozi Ilirsko Bistrico (to je časovno približno enako dolga, a neprimerno lažja varianta).
Najnižja točka:422 m n.v.
Najvišja točka:1790 m n.v.
Višinski diagram:
Navigcija: [GDB] [GPX] [KML] [LMX] [PLT] [QUO] [WPT] [Google maps]

OPIS

▲Iz vasi Jablanica (428 m n. v. ↑ [1]) se peljemo po ravni asfaltni cesti skozi zaselke Trpčane in Be-tuli do mostu pred Žabicami. Prečkamo reko Reko in se vozimo skozi Zabiče (442 m n. v. ↑ [2]) v za­selek Sela (460 mn.v. ↑ [3]). Kolesarimo do konca asfalta pri zadnjih hišah in nadaljujemo naprej po široki in dobri makadamski cesti. Ta se prične počasi in enakomerno vzpenjati po južnih pobočjih planote. Po njej se peljemo do prve leve serpentine (600 m n. v. ←← [4]) in nadaljujemo do druge (720 m n. v. →→ [5]). Gremo mimo odcepa slabe ceste, ki gre desno in navzdol (790 m.n.v ↑ [6]. Te ceste ni na karti!). Malo naprej se pripeljemo do prve razgledne točke (835 mn.v. ↑ [7]) med skala­mi, od koder je lep pogled v dolino. Nadaljujemo na izravnavo (940 mn.v. ↑ [8]) na robu planote. Vzpon iz Sel do tod je V 3. Tu je odcep slabe ceste, ki zavije ostro levo (Na kartah je vrisana kot kolo­voz, ki pelje v Knežji Dol). Kolesarimo po cesti do križišča (950 m n. v. ↑ [9]). Tu gremo spet narav­nost, v smeri kažipota za Okroglino (Cesta, ki zavije desno, pelje čez mejo na Hrvaško in naprej v Go-mance.). Nadaljujemo srednje strm vzpon do naslednjega križišča (1070 m n. v. ← [10]), kjer zavije­mo levo, ponovno v smeri kažipota za Okroglino (Desna cesta pelje spet v smeri kažipota za Goman-ce.). Po ravnem kolesarimo mimo opuščenega poslopja. Malo naprej je križišče (1080 m n. v. ←[11]) pod vrhom Goljak. Tu zavijemo levo, v smeri kažipota za Okroglino (Desna cesta gre na področje Žele­zna vrata.). 100 m naprej se peljemo pod daljnovodom potem pa mimo odcepa kolovoza, ki zavije le­vo in se vzpne na vrh Goljaka. Nadaljujemo nekaj sto metrov po ravnem skozi lep bukov gozd, potem pa se rahlo vzpnemo in pridemo na križišče (1150 mn.v. ↑ [12]). Gremo naravnost (Leva cesta pelje k domačiji v Knežjem Dolu, desna pa je že delno zaraščena in se slepo konča.). Pričnemo se zmerno strmo vzpenjati. Po kilometru pridemo do skal na desni, potem pa se spet zapeljemo v za to področje značilen bukov gozd. Na nekaj mestih se nam odpre razgled na slikovit kraški prag na planoti levo pod nami. Do n.v. 1260 m se položno vzpenjamo.

▼Sledi preval in križišče (1250 m n. v. ← [13]). Na njem zavijemo levo (Desna cesta gre na vrh Bu­kovec). Naslednjih 500 m nadaljujemo po ravnem, potem pa se 800 m vozimo v položnem spustu, ki nas pripelje na jaso. Kmalu se pridružimo daljnovodu, ki nekaj časa sledi cesti. Nadaljujemo do opuščenih poslopij pri Okroglini. Malo naprej se pri gostišču priključimo na makadamsko cesto (1150 m n. v. →[14]) Ilirska Bistrica – Sviščaki.

▲Tu zavijemo desno in naslednji kilometer kolesarimo v položnem vzponu, potem pa 300 m po ravnem, mimo odcepa slabe ceste, ki zavije desno (Ni na kartah!). Nekaj sto metrov naprej je križišče

(1200 m n. v. ← [15]), kjer je na desni znamenje. Nadaljujemo levo, v smeri oznake za Sviščake (Skrajni levi odcep pelje v Črni dol, desni pa na Črno drago.). V srednje strmem vzponu prikolesarimo na Sviščake (1242 m n. v. → [16]). Na križišču zavijemo desno po gozdni cesti, v smeri oznake za Snežnik. (Cesta, ki gre naravnost, pelje v Lož.). Na prvem razcepu (1280 m n. v. ←[17]) zavijemo levo (Cesta, ki gre naravnost, pelje v Črno Drago.). Po dobrem kilometru gremo na naslednjem razcepu (1360 m n. v. ↑ [18]), ki je pod hribom Lom, naravnost. Ves čas se peljemo v razmeroma enakomer­nem vzponu. Po dobrih 500 metrih zavijemo na križišču, ki ga ponavadi uporabljajo za parkirišče (1420 m n. v. → [19]), desno v kratek, a strm (V 4 – V 5) in precej razrit klanec (Odcep, ki gre narav­nost, pelje na področje, imenovano Pekel.). Po krajši izravnavi nadaljujemo za izrazitim levim ovin­kom v dolg in zelo strm klanec z drsljivo gruščnato podlago. Po njem (V 5 – V 6) se pripeljemo do kon­ca gozdne ceste na travnatem sedlu (1582 m n. v. ↓ [20]) pod Snežnikom. Od tod gremo lahko peš (20 min., neprimerno za kolo) do koče na vrhu V. Snežnika (1796 m n. v.).

▼Spust do križišča, kjer je parkirišče (1420 m n. v. →→ [19]), poteka po smeri vzpona. Je srednje zahteven (S 3). Zavijemo ostro desno in nadaljujemo po gozdni cesti, ki gre deloma po ravnem, delo­ma rahlo navzdol, v smeri področja Pekel. Po dobrih 6 km vožnje gremo na križišču (1310 mn.v. ↑ [21]) pri lovski koči in vikendih pod hribom Vrh pekla naravnost (Levi odcep je slepa cesta.). Na nasle­dnjem križišču (1270 m n. v. →[22]), 300 m naprej, zavijemo desno (Levi odcep je spet slepa cesta.), po bolj izraziti in zvoženi cesti. V položnem spustu se pripeljemo na križišče na ovinku (1200 m n. v. ←← [23]) pod Lenčajevim hribom, kjer zavijemo ostro levo (Desni odcep je slepa cesta). Naprej se vozimo v položnem spustu, po katerem pridemo na makadamsko cesto (1130 m n. v. ←[24]) Stari trg -Sviščaki.

▲ Zavijemo levo (Desni odcep vodi v Stari trg.) in v blagem vzponu kolesarimo po cesti na sedlo (1240 m n. v. ↑ [25]) pod hribom Klešče. Tu gremo na križišču treh cest naravnost, po glavni in bolj zvoženi cesti.

▼Kmalu za sedlom sledi položen spust, po katerem pridemo do koče (1170 mn.v. ↑ [26]), ki je v široki travnati dolini.

▲Od tod nadaljujemo zmeren vzpon na Sviščake (1242 mn.v. ↑ [16]).

▼Spust od tod do že prevoženega križišča na Okroglini (1150 m n. v. ↑ [14]) poteka po smeri vzpo­na. Tu gremo naravnost, v smeri Ilirske Bistrice. Po kilometru položega spusta se pripeljemo do odce­pa (1130 m n. v. ↑ [27]), ki zavije ostro desno in vodi v Črni dol. Nadaljujemo naravnost in rahlo navz­dol, do naslednjega križišča (1120 m n. v. ←[28]).

▲Tu zavijemo levo na slabo gozdno cesto, ki se vzpenja (Cesta, ki gre naravnost, pelje v Ilirsko Bi­strico). V srednje strmem vzponu prikolesarimo na sedelce (1170 m n. v. ↑ [29]).

▼Od tod se kratko, položno spustimo do odcepa zaraščene ceste (1150 m n. v. →[30]), ki gre le­vo.

▲Nadaljujemo desno po bolj zvoženi cesti. Peljemo se po ravnem, potem pa kratko, položno navzgor. Na deblih zagledamo markacije. Na levem ovinku je na desni odcep kolovoza (1160 m n. v. → [31]), ki mu markacije sledijo. Zavijemo desno po njem. Od tod naprej se ves čas držimo markacij! Po kolovozu se vozimo čez razgiban teren pod vrhom Kljunovec, malo dol, malo gor.

▼Kmalu se začnemo spuščati. Kolovoz postaja vse slabši. Ko pridemo iz gozda na travnato čisti­no (1165 m n. v. ↑ [32]), zavije v levo in se izgubi v travi. Nadaljujemo po slabo vidni stezi, ki gre narav­nost, po sredi travnika. Malo naprej je na levi, na robu gozda, lovska opazovalnica. To je ključno me­sto poti, kjer lahko zaidemo, saj na travniku ni markacij! Po stezi pridemo ponovno v gozd in na izje­mno kamnit kolovoz, ki je ostanek nekdanje mulatjere. Tu se markacije nadaljujejo. V skrajno zahtev­nem spustu (Strmina sicer ni velika, zato pa je toliko več skal, ki so skrite pod travo; mestoma mora­mo peš.) se pripeljemo iz gozda na kamnit kraški plato (1000 m n. v. ↑ [33]) pod Šeštanovim vrhom. Tu se nam z leve priključi komaj vidna stezica, ki pride iz Knežjega Dola. Nadaljujemo po markacijah, ki so nove. Pred kratkim so namreč požagali drevje, ki je preraslo ostanke nekdanje mulatjere. V včasih že prav travmatičnem spustu po na novo nadelani poti (Na posameznih odsekih moramo peš!) se pripeljemo do stika (890 m n. v. ← [34]) s kolovozom. Do tod je spust S 6 z mesti S 7. Zavije­mo po njem levo in se spustimo do razcepa (880 m n. v. →→ [35]), kjer zavijemo ostro desno, še ve­dno po kolovozu, ki gre v smeri markacij. Sprva se položno spuščamo, potem pa pridemo na čistino (830 m n. v. ↑ [36]), kjer se kolovoz izravna.

▲Nadaljujemo deloma po ravnem, deloma položno navzgor, vse do konca makadamske ceste (850 m n. v. ← [37]) pod vrhom Kozlek. Tu zavijemo levo in kolesarimo po markiranem kolovozu. Malo naprej zavijejo nove markacije desno in ob kamniti ogradi, v smeri oznake za Kozlek. Pozor, tu nada­ljujemo naravnost po kolovozu, ki je tudi markiran, a so markacije stare, obledele in zato slabo vidne. Po njem se pripeljemo na rob planote.

▼Sledi strm spust po kamnitem, a v celoti prevoznem kolovozu (S 5 – S 6), ki je mestoma prepa-den, zato je potrebna previdna vožnja. Nižje se kolovoz počasi izboljša (S 5). Ves čas se držimo odce­pov, ki gredo naravnost, četudi so nekateri slabše zvoženi od tistih, ki zavijejo levo (Markacije se ne­kje vmes izgubijo v levo.). Ko ne moremo več naravnost (600 m n. v. ← [38]), končno tudi mi zavijemo levo po širokem kolovozu (Tisti, ki gre naravnost, se namreč prične vzpenjati.). Po strmih serpentinah (S 4) se pripeljemo do njiv in prvih hiš na izhodišču – v Jablanici.

KOMENTAR

To je zelo zahtevna tura. Če postanemo vmes preveč utrujeni, si jo olajšajmo. Lahko jo npr. skrajšamo tako, da opustimo krog pod Snežnikom, ali pa izpustimo skrajno zahteven spust v Jablanico. Pri sle­dnjem sem bil sam strahovito trmast, saj sem na vsak način hotel nekako priti čez slikovit in zanimiv kamnit kraški rob planote, ki sem ga občudoval iz doline. To mi je sicer uspelo, a je bila cena za to kar visoka. Največja težava je vtem, da množica kolovozov na kartah, ki naj bi peljali čez ta predel, ob­staja le v glavah naših geodetov. V resnici je vse skupaj en sam gol kamen. Če ne bi slučajno pred kratkim vsaj malo očistili in markirali nekdanje mulatjere, mi ne bi nikdar uspelo priti čez ta kamniti labirint!

KOLESARSKI SERVIS

Ilirska Bistrica, Urbančič Anton, Vilharjeva 2a, tel. 067 41 048