OPIS

▲Iz Divače (435 mn.v. ↑ [1]) gremo čez nadvoz, ki prečka avtocesto in prikolesarimo v D. Ležeče (450 m n. v. → [2]). V središču vasi zavijemo desno in se po ozki ulici pripeljemo do stare cerkvice. Z asfaltne ceste preidemo na kolovoz in se po njem peljemo do zadnje hiše. Tu kolovoz zavije v desni ovinek, mi pa levo na nemarkirano stezico. Po njej se vozimo po ravnem nekaj sto metrov, vse do stičišča z markirano, nekoliko širšo sprehajalno potjo Škocjanske jame – D. Ležeče.

▼Na stiku zavijemo desno in nadaljujemo do razgledne ploščadi nad kanjonom Škocjanskih jam. 300 m naprej se zapeljemo med prve hiše vasi Matavun (400 m n. v. ← [3]). Tu se srečamo z asfal­tno cesto Matavun – Škofije. Zavijemo levo in gremo naprej po cesti. Večinoma se vozimo položno navzdol. Pripeljemo se na najnižjo točko ture, ki je na mostu čez reko Reko (325 m n. v. ↑ [4]) v Ško­fijah.

▲Od tod se po kratkem klancu vzpnemo na križišče (385 m n. v. ← [5]) pri Vremskem Britofu. Za­vijemo levo (Desna cesta gre v Ilirsko Bistrico.) in kolesarimo po ravnem do vasi Famlje. Sledi kratek vzpon, potem pa se vozimo spet bolj po ravnem. Pripeljemo se na križišče (440 mn.v. ↑ [6]), kjer gremo z asfalta naravnost in na makadam (Cesta, ki zavije levo, gre v Divačo.). Po 200 m se na triko­tnem križišču (440 mn.v. ↑ [7]) spet držimo naravnost in naprej po asfaltni cesti. Kolesarimo skozi podvoz železnice. Takoj nato (465 m n. v. ← [8]) zavijemo levo, na slabo gozdno cesto, ki pelje tik ob železnici. V položnem vzponu po drsljivi, gruščnati cesti se vozimo mimo velikega skladišča do križišča (630 m n. v. →→ [9]) Na Gavgah. Tu zavijemo ostro desno in v klanec, v smeri kažipota za Vremščico (Cesta, ki gre naravnost, pelje v Gabrče in Senožeče.). V srednje strmem, zelo enakomer­nem vzponu (V 3) po dobri gozdni cesti se pripeljemo do konca gozda, na odprta travnata pobočja. 500 m za izrazitim dolgim levim ovinkom (Tuje v majhnem gozdičku ponavadi parkirišče izletniških avtomobilov.), zavijemo z gozdne ceste (810 m n. v. → [10]) desno na slab kolovoz, ki pelje v klanec. Začetek je strm (V 4), višje na travnatem hrbtu pa postane bolj položno. Nadaljujemo do razcepa (915 m n. v. ← [11]) v vznožju Bukovega hriba. Tu zavijemo levo, po manj zvoženem kolovozu (Bolj izra­ziti zavije desno in pelje na vrh Bukovega hriba, potem pa se spet spusti.), v smeri markacij, ki so na kamnih v travi. Kmalu se zapeljemo v gozd in nadaljujemo nekoliko bolj strmo do zadnjih, najbolj str­mih pobočij (V 5 – V 6) pod vrhom Vremščice. Kratek odsek tik pod vrhom je za vožnjo prestrm, zato moramo sestopiti in iti nekaj metrov peš (2 min). Zadnji del do vrha Vremščice (1027 m n. v. ↑ [12]) je spet prevozen.

▼Nadaljevanje poteka naprej po grebenu, v smeri oznake in markirane poti za Košano, v smeri JV. Prvih nekaj metrov je zelo kamnitih in le delno prevoznih, nadaljevanje pa je lep, tehnično srednje zahteven spust (S 4). Po markirani poti se peljemo do konca čistine in naprej v borov gozd. Nižje (870 m n. v. ↑ [13]) se zapeljemo s poti na nemarkiran, zelo kamnit in razrit kolovoz. Po njem se spustimo (S 4 z mesti S 5) naravnost in navzdol do asfaltne ceste (650 m n. v. → [14]) Košana – Divača. Tu zavije­mo desno (Leva cesta pelje v Košano.).

▲V rahlem vzponu kolesarimo do križišča (680 m n. v. ← [15]) pod Črnim vrhom. Tu zavijemo z as­falta levo na križišče dveh gozdnih cest. Na njem zavijemo po desni, bolj zvoženi cesti (Leva pelje oko­li Črnega vrha.).

▼V položnem spustu se pripeljemo v vas G. Ležeče (550 mn.v. ↑ [16]). Od tod se po ozkem in str­mem asfaltu spustimo na križišče (375 m n. v. → [17]) s cesto Divača – Ilirska Bistrica, kjer zavijemo levo in nadaljujemo skozi G. Vreme in Vremski Britof do že prevoženega križišča (385 m n. v. ← [5]). Na njem gremo levo v smeri za Škofije in Matavun.

▲Od tod se peljemo po smeri vzpona na izhodišče – v Divačo, lahko pa izberemo tudi varianto na­ravnost, ki prav tako poteka do križišča (440 m n. v. ← [6]) po smeri vzpona, nato pa zavijemo levo in se mimo odcepa za Gorice vrnemo v Divačo.

KOMENTAR

To turo je najbolje začeti v Divači in nadaljevati v Matavun po sprehajalni poti, saj je udornica Ško­cjanskih jam vredna ogleda. Kanjon reke Reke, ki vstopa v jame, je eno od svetovnih čudes. Tudi goli hrbet Vremščice, na katerem pogosto gospodari veter, se že od daleč zdi kolesarsko privlačen, ven­dar se kasneje izkaže, da je vožnja po njem kar zahtevna. Pri spustu nikar ne poskušajte ubrati mimo cerkvice Sv. Trojice, saj so kolovozi, ki so vrisani na kartah, tod zaraščeni in obstajajo le na papirju. Po enem od takih se mi je sicer uspelo prebiti do železniške proge, kjer sem obtičal med dvema predoro­ma, mimo mene pa so po štirih tirih ves čas z veliko hitrostjo brzeli vlaki. Prehod skozi tunela bi bil prava “psihokalvarija”, saj ob stenah ni dovolj prostora in so mestoma urejeni le zakloni. Zato mi ni preostalo drugega kot naporna vrnitev na asfaltno cesto in naprej v G. Ležeče.

KOLESARSKI SERVIS

Ilirska Bistrica, Urbančič Anton, Vilharjeva 2a, tel. 067 41048 Postojna, Sajovic Alojz, Matenja vas 5a, tel. 067 54 899