Zasnova vodnika

 

Večina kolesarskih vodnikov je zasnovana tako, da ustreza željam in zmožnostim kolesarjev vseh nivojev. V njih imajo pomembno vlogo naravne in kulturne znamenitosti, pokrajinske zanimivosti in zgodovinski dogodki. Športna, raziskovalna in avanturistična merila so pogosto podrejena. To je razumljivo, saj nekatere zvrsti gorskega kolesarstva zahtevajo odlično telesno pripravljenost, izpiljeno tehniko vožnje, poznanje terena, zmožnost orientacije in osnovno znanje iz mehanike kolesa.
Ker zelo malo kolesarjev zadovolji ta merila, se tako pri nas kot v kolesarsko bolj razvitih deželah na težke ture, visoko v hribe in gore podaja le peščica posameznikov. Ti se ponavadi družijo v skupine, med katerimi se informacije o na novo odkritih in prevoženih turah prenašajo po ustnem izročilu.
Iskanje novih, kolesarsko zanimivih smeri je umetnost branja kart in poznanja terena, zraven pa spada še kanček domišljije.
Prav to je pogosto največja hiba mnogih, telesno in tehnično izvrstno pripravljenih gorskih kolesarjev, ki pa nimajo osnovnega znanja o gibanju in orientaciji v gorah.
Poglavitna merila, ki so bila osnova za izbor tur v tem vodniku, so višina vzpona, njegova zanimivost in privlačnost. Enako velja za spust.

Višina vzpona
Prikolesariti čim više je osnovno vodilo tega vodnika. Seveda sem moral pri tem postaviti neko mejo, sicer bi bilo tur nešteto. Po temeljitem razmisleku sem se odločil, da vključim tiste kolesarsko zanimive vzpone, ki imajo od vznožja do vrha vsaj 700 m višinske razlike. Po mojih izkušnjah je to razpon, ki nudi vsaj 3 do 4 ure intenzivnega vzpenjanja in spuščanja, kar je skupaj s prihodom na izhodišče in vrnitvijo domov dovolj za zapolnitev celega dne. Po tem pravilu sem izbral 105 tur, v katerih so zajete skoraj vse slovenske gore in hribovja.

Zanimivost in privlačnost
Smeri vzponov in spustov sem poskušal speljati tako, da bi nudile vse tisto, za kar je gorsko kolo narejeno in kar lahko na njem doživimo. Vzponi ponavadi potekajo po najlažjih smereh, saj so že te dovolj zahtevne.
Drugače je s spusti, pri katerih sem se, če je le bilo mogoče, poskušal izogniti vračanju po isti poti. Tako sem odkril mnogo lepih, pogosto “adrenalinsko” vznemirljivih “dovvnhill-ov”, ki bodo zadovoljili tudi največje kolesarske sladokusce.
Za izpeljavo nekaterih tur sem včasih ure in ure dolgo preučeval karte, mnoge druge pa so nastajale kar sproti, na temelju spoznanj na terenu, kar se je pogosto močno razlikovalo od pričakovanj pri pregledovanju zemljevidov.
Pri tako velikem številu tur se mi morda potek katere od njih ni najbolje posrečil, pri nekaterih pa sem včasih morebiti tudi nekoliko pretiraval. Slaba stran tega je, da bodo manj izurjeni kdaj pa kdaj malo tarnali, dobra pa, da bodo tudi najbolj zagrizeni ekstremisti našli nekaj zase.
Nekatere ture so že bile opisane v drugih vodnikih. Tem sem, če je bilo le mogoče, dodal kakšen ekološko manj “sterilen” spust ali vzpon. 105 opisanih tur je razvrščenih med tri gorovja in šest hribovij. Razdelitev ni strogo geografsko pravilna, saj sem nekatere manjše skupine izletov združil z večjimi.

This page as PDFPDF.