Vožnja v naravi

 

O vožnji po pešpoteh in stezah
Slovenija je gorata in gozdnata država- Kamnina je večinoma vo doprepustni apnenec, ki je pogosto zakrasel. Zato gozdni meji ponavadi hitro sledijo gola kamnita pobočja, saj v višjih legah na taki podlagi rastlinstvo težko uspeva. Tu so tudi položne poti in steze gole, polne skal in kamnitih pragov. Vožnja po njih s kolesom ni možna, zato je množica markiranih in nemarkiranih poti dostopna le pešcem. Takšni so npr. vsi višji predeli Triglavskega narodnega parka. Kolesarjenje po pešpoteh in stezah nad gozdno mejo je po mojih izkušnjah možno le v Karavankah in na nekaj mestih na obrobju Julijskih Alp, a še to le v zelo ozkem obsegu, na kratkih, v kolesarskem smislu izjemno zahtevnih odsekih, ki jih zmore le peščica treniranih in izurjenih privržencev tega športa. Skoraj vse kolesarske ture so torej omejene z višino gozdne meje in se končajo najviše okoli 1700 mn.v
V območju gozda imamo v Sloveniji več deset tisoč kilometrov raznih gozdnih cest, kolovozov poti in stez. Gorski kolesarji lahko pri vzponu uporabljajo le najbolj položne pešpoti in steze, pri spustu pa v najboljšem primeru srednje strme. Vse druge ostajajo pešcem. Poleg kolesarjev, ki iščejo najpoložnejše možnosti vzponov iz športnih vzgibov, se po takih poteh ozirajo še kmetje, gozdarji, pastirji, lovci in oskrbniki koč. Njihovi interesi so ekonomski in jih znajo s svojimi traktorji, bagri, žičnicami in terenci tudi ustrezno neusmiljeno uveljaviti. Tako so mnoge položne nekdanje pešpoti in steze danes spremenjene v kolovoze in vlake, včasih celo v gozdne ceste. Pogosto pride do absurdnega položaja, ko se kolesar, misleč, da se bo moral skrivoma tihotapiti po zanj prepovedani pešpoti, znajde pred tako zritim kolovozom, da je po njem še hoja težavna, kaj šele vožnja.
Kar je danes pravih pešpoti in stez pod gozdno mejo, so za vožnjo večinoma izjemno zahtevne. Po njih bo še naslednjih 10 ali 20 let kolesarilo tako zanemarljivo število kolesarjev, da je očitek o njihovem škodljivem vplivu na okolje nesmiseln.

O poškodbah tal in rastlinstva
To je poglaviten argument, na katerem temelji pretiravanje o škodljivosti gorskega kolesarstva. Objavljajo celo fotografije sledov vožnje z enduro in kros – motorji, potem pa le-te pripišejo domnevno podivjanim gorskim kolesarjem. Prav ta obtožba najbolj kaže, kako tisti, ki odločajo o tem, kje in kako bomo kolesarili, nimajo pojma o čem govorijo in pišejo. Ta očitek postaja prava modna uspešnica in osnova za splošen pregon, saj danes že marsikateri planinec, ki sicer na pešpoti še ni srečal nobenega gorskega kolesarja, ve povedati, kako so zaradi njih razrite uboge poti. Kdor kolikor toliko redno kolesari in je zmožen tudi vožnje po pešpoteh in stezah, ve, da pri vzponih ne pušča sledov, kaj šele poškodb. Pri spustih po suhih pešpoteh in stezah nastajajo pri blokiranju zadnjega kolesa sledovi, ki pa so večinoma kratki in tako plitvi, da so obtožbe o škodljivosti čista neumnost. Ce računamo, da na 100 pešcev, ki gredo po neki pešpoti, pride en kolesar (verjetno je razmerje še večje), potem je škoda, ki jo povzroči slednji v primerjavi z 200 gojzarji, zanemarljiva. V mokrem so seveda sledovi vožnje pogostejši in globlji. Takrat so tudi poškodbe, ki jih povzročajo drugi uporabniki, to so planinci, domače in divje živali, močnejše. Razmerje škodljivosti še vedno ostane približno enako. Poti in steze so narejene zato, da so vidne, shojene in uporabne. Če želimo, da bi na kateri od njih pognala angleška trava, moramo prepovedati tako hojo kot vožnjo oziroma jih opustiti. Gorski kolesar zagotovo ne prispeva k slabšanju kakovosti pešpoti do take mere, da bi si zaradi tega upravičeno prislužil prepoved in kazen. Omejitev vožnje po brezpotju, gozdovih, travnikih in poljih pa je smiselna, ne toliko zaradi škode, ki bi jo lahko povzročili naravi, kot zaradi spoštovanja lastnikov, ki na njih trdo delajo.

O odnosih s planinci
K uvrstitvi kolesarjev v uredbo je zagotovo nekaj prispeval tudi planinski “lobi*. Problem sožitja gorskih kolesarjev in planincev seveda ni ekološki. Gre za težave pri medsebojnem razumevanju oziroma toleranco enih do drugih. Po mojih izkušnjah je težav najmanj prav tam, kjer je vožnja prepovedana, to je na pešpoteh in • stezah. Te so ponavadi tako težavne, da kolesar pri počasni vožnji, kije po njih edino možna, pogosto namesto zmerjanja zanje občudovanje. Poleg tega se na te poti podajajo kolesarji, ki so tudi sami planinci, alpinisti, smučarji ali kako drugače zavezani goram in poznajo tako planinsko kot kolesarsko etiko.
Drugače je na položnejših kolovozih in gozdnih cestah, kjer je vožnja dovoljena. Čim niže gremo v dolino, več je takih kolesarjev, ki slabo poznajo pravila vožnje in vedenja do drugih uporabnikov, ali pa jih ne upoštevajo. Kadar ugotavljamo, kje so za pešca največje možnosti, da ga prestrašijo ali ogrozijo, bomo spoznali, da zagotovo na gričevjih v bližini večjih mest
V Franciji uvrščajo gorsko kolesarstvo med gorske športe, kamor tudi spada. Vnaprejšnji odklonilni odnos planincev do kolesarjev pri nas ni na mestu. Ti lahko uporabljajo le malo poti, ki so na voljo pešcem. Po njih se vzpenjajo z lastno močjo in velikimi napori, enako kot pešci. Če se držijo pravil, kijih zahteva okolici prijazno kolesarjenje, je lahko sožitje s preostalimi uporabniki uspešno. Na žalost se tako med kolesarji kot planinci najdejo tudi taki, ki se vedejo neprimerno.
Pri ustvarjanju medsebojnih odnosov z gorniki imamo kolesarji odločilno vlogo in mnogo večjo odgovornost. Planinci so se morali naučiti, kako se je treba vesti v gorah. Ta pravila veljajo tudi za kolesarje, hkrati pa moramo poskrbeti, da se z našo vožnjo drugi obiskovalci gora ne bodo počutili ogrožene.

O tistih, ki gospodarijo z gozdovi
Zdi se, da ima v Sloveniji vsak traktor vsaj en, svoj kolovoz. V naših gozdovih se je skoraj nemogoče izgubiti. Prej ali slej naletimo na kolovoz, se peljemo ali gremo peš po njem do naslednjega in kmalu smo na cesti. Pri nas si vsakdo “do svojih treh smrek” naredi vozno pot. Pri tem ni razlike, ali je to v narodnem parku ali na Kureščku. In zanimivo je, da ima do tega celo zakonsko pravico, saj je iz uredbe izvzet. Tako kot danes gospodarijo z našimi gozdovi, je ekološki kriminal. Tu se skrivajo pravi uničevalci tal, brezobzirni izkoriščevalci naravnega bogastva, povzročitelji poškodb rastlinstva in tvorci nastanka erozijskih procesov. Če bi vsi slovenski kolesarji vse leto kolesarili po isti poti skozi nekaj sto metrov pokljuškega gozda, jim ne bi uspelo narediti desetine tiste škode, ki jo močnejši gozdarski stroj naredi v pol ure. Poznate Javorniški preval? Danes se lahko nanj pripeljete od Doma pod Storžičem z vsakim “terencem”. Kolovoz, kije namenjen lažji sečnji, je bil narejen v dveh ali treh dneh. Na tem področju bi moral zakonodajalec napraviti red, namesto da se smeši s preganjanjem kolesarjev!

O odnosih z domačini
Tako kot v odnosih s planinci smo kolesarji tudi tu pred nalogo ustvariti sožitje, ki bo v obojestransko zadovoljstvo. Gre predvsem za upoštevanje njihove lastnine in varovanje sadov dela. Ponekod se že kažejo sledovi medsebojne napetosti. Pod Krvavcem, kjer je precej objestnih mestnih “spustašev”, so kmetje pričeli ceste in kolovoze zagrajevati in obešati opozorilne napise. Večino težav imajo sicer še vedno z izletniki, ki poteptajo vse, kar ni ograjeno. Daleč od mest pa ob primernem vedenju z domačini ponavadi ni večjih težav, zato se potrudimo, da tako ostane tudi v prihodnje.

O odnosih z lovci
Z lovci so lahko težave večje. Ti so jezni na kolesarje iz podobnih razlogov kot ribiči na kajakaše. Ne gre za bojazen pred škodovan-jem naravi, ampak predvsem zaradi izgube lovskega plena. Razlog torej ni ekološki. Radi si jemljejo pravico presojati in odrejati, kje je kolesarjenje dovoljeno in kje ni. Te ljudi je o tem težko prepričevati, še posebej, ker so včasih nasilni. Še najlažje bo šlo na lep način, z obljubo, da se boste počasi in tiho vozili, morda šli celo peš. V resnici pa kolesar, ki ima vse dele na kolesu čvrsto pritrjene in pravilno naravnane, vozi skoraj neslišno, zato divjadi ne plaši. Res pa je, da se ji na ta način hitro in tiho približa, kar je zanjo nenavadno, in se zato včasih pozno in v paniki umakne. Kakorkoli že, če se bo moral kak lovec nekoliko dlje truditi za svoj plen, naravi ne bomo pretirano škodovali. Tisti naravovarstveniki, ki so tudi nasprotniki lova, nas bi morda celo pohvalili.

This page as PDFPDF.

  2 Responses to “Vožnja v naravi”

  1. Uff…
    Najbolj mi je všeč zadnji del. Kakšne buče…

  2. Upoštevaj, da je Marko Paternu tole izdal v knjigi že davnega 1997 in so se vmes razmere deloma spremenile.