II+ | Velika gora | 52 |
** |
Področje: | Kočevsko in Gorjanci |
Območje: | po dobrih gozdnih cestah na divji in samotni Rezinski vrh na Veliki Gori nad Ribnico |
Izhodišce: | Ribnica (489 m n.v.) |
Karte: | Ribniška dolina 1:50 000; Kočevsko 1: 50 000; Atlas Slovenije 185 |
Dolžina (km): | 34 |
Višinska razlika (m): | 742 |
Čas vožnje: | 3:00 |
Nošenje kolesa: | 0 |
Zahtevnost vzpona: | V 3 z odseki V 4 |
Zahtevnost spusta: | S 2 - S 3 |
Zahtevnost skupaj: | II+ |
Značilnosti: | tehnično nezahtevna, a precej dolga tura po samotnih in skoraj nedotaknjenih ribniških gozdovih. |
Najnižja točka: | 483 m n.v. |
Najvišja točka: | 1226 m n.v. |
Višinski diagram: | |
Navigcija: | [GDB] [GPX] [KML] [LMX] [PLT] [QUO] [WPT] [Google maps] |
OPIS
▲Turo pričnemo pri konjeniškem centru (489 mn.v.↑ [1]), ki je 1,5 km JZ iz Ribnice. Peljemo se po asfaltni cesti, ki gre mimo vojašnice. Prečkamo most čez potok Ribnica in kolesarimo do konca asfalta. Na križišču (490 m n. v. → [2]) zavijemo desno na makadamsko cesto (Levi odcep pelje v zaselek Prigorica.) in v lahnem vzponu kolesarimo mimo odcepa (530 mn.v. ↑ [3]), ki zavije ostro desno in pelje nazaj v vas Bukovica. Pridemo v vas Zadolje (569 m n. v. →→ [4] j in nadaljujemo čez oster desni ovinek. Za njim se prične enakomeren, nekoliko bolj strm vzpon (V 3), ki nas pripelje do naslednjega križišča (640 m n. v. ←← [5]). Tu zavijemo ostro levo v dolg in enakomeren, ne prestrm vzpon, ki gre čez SV pobočja Velike gore. Po slabih 4 km vzpona pridemo na izravnavo in malo naprej na križišče (915 mn.v.↑ [6]). Tu se držimo naravnost (Odcep, ki zavije ostro desno, je slepa cesta.) in kolesarimo 1 km naprej do naslednjega razcepa (930 m n. v. ↑ [7]). Na njem gremo naravnost (Levi odcep gre v Rakitnico.). 300 m naprej od omenjenega križišča se pripeljemo še na eno križišče (960 m n. v. → [8]), kjer zavijemo desno (Levi odcep pelje na vrh Grele). Po slabih 500 m vožnje gremo na naslednjem razcepu (960 m n. v. ↑ [9]) naravnost (Odcep, ki zavije ostro desno, je cesta k Belim stenam.). V zmernem vzponu prikolesarimo do gozdarske koče Črni vrh (Sedaj je to dom radioamaterjev, 1020 m n. v. ↑ [10]).
▼Od tod se peljemo 200 m do križišča (900 m n. v. →[11]) v rahlem spustu. Zavijemo desno (Odcep, ki gre ostro levo, pelje na vrh Grele).
▲500 m naprej zavijemo na naslednjem razcepu (1010 m n. v. → [12]) desno v zmeren klanec (Levi odcep vodi v Jelenov žleb.). V srednje zahtevnem vzponu kolesarimo do križišča (1100 m n.v. ← [13]) pod Črnim vrhom (Nekaj metrov prej je na levi naravna znamenitost – deblo druge največje jelke v Sloveniji, stare 370 let). Na križišču zavijemo levo na slabo gozdno cesto (Desni odcep se kmalu slepo konča.) in se povzpnemo na sedlo (1200 m n. v. →[14]) pod Rezinskim vrhom.Tu zavijemo desno na markiran, zelo slab kolovoz, ki je strm in težko prevozen (V 5 – V 6). Kmalu moramo odnehati, saj postane strmina prehuda. Zadnjih nekaj metrov do vrha (1231 m n. v.) gremo peš in pri tem sledimo markacijam.
▼Spust do že opisanega razcepa (1010 m n. v. →→ [12]) poteka po smeri vzpona. Tu zavijemo ostro desno in nadaljujemo rahel spust po cesti, ki gre v Jelenov žleb. Po 2,5 km vožnje gremo pri gozdarski koči Korita (1000 m n. v. → [15]) desno, v smeri kažipota za Ribnico. Po približno 4 km vožnje po razgibanem terenu (malo gor, malo dol, malo po ravnem) pričnemo pri lovski koči (980 m n. v. ↑ [16]) neprekinjen spust. Po slabih 2 km se pripeljemo na cesto (920 m n. v. → [17]) Zadolje – Travna gora. Zavijemo desno. V hitrem in enakomernem spustu po gladki cesti kolesarimo skozi Zadolje na izhodišče – h konjeniškemu centru.
KOMENTAR
Ribniška Velika Gora je s svojimi nepreglednimi gozdovi in razbitim, težko prehodnim kraškim svetom po mojem mnenju bolj divja od Goteniške gore, Kočevskega Roga ali Stojne. Vsaj tak občutek sem
imel, ko sem se pred leti med prvomajski prazniki prebijal čez njene še napol zasnežene gozdove. Ker je občasno deževalo in sem se malo bal medvedov, ki jih zares lahko srečamo le v tem letnem času, sem prosil ženo, da me spremlja z džipom. Na cesti pod Belimi stenami, na SV pobočju je morala vozilo zaradi podrtega drevesa obrniti, sam pa sem nadaljeval v megleno sivino. Bilo je kot v peklu, videlo se je le nekaj metrov. V gozdovih na gori je vladala popolna samota. Ceste so bile še delno zasnežene in polne podrtih dreves, tako da je bilo področje od civilizacije popolnoma izolirano. S tesnobo, a brez večjih problemov sem prikolesaril nazaj v dolino, kjer pa sem zvedel zgodbo, ki bi me zagotovo odvrnila od nadaljevanja kolesarjenja po tej gori.
Ko seje Irena vračala, je malo niže od podrtega drevesa zagledala ob cesti medveda. Najprej ni mogla verjeti lastnim očem. Potem, ko je ugotovila, daje to res, je od groze kar zajokala. A medo je še kar sedel ob cesti in avto ga ni prav nič vznemirjal. Počasi se je zbrala tudi ona in ugotovila, da je kosmatinec prav prijazen. Spustila je steklo in ga prijateljsko ogovorila. Medved jo je še nekaj časa prijazno ogledoval, potem pa je zlezel nazaj v goščo nad cesto. Irena je hitro obrnila in se peljala nazaj do podrtega drevesa, da bi me opozorila in mi preprečila nadaljnje kolesarjenje, pa me že ni bilo več. Od tega dne sem prepričan, da takoj po koncu zime možnost srečanja z medvedom ni tako neverjetno majhna.
KOLESARSKI SERVIS
Ribnica, Pirker Janez, Gorenjska 61, tel. 061860 345