Razor planina in Vogel
Za gorski izlet v Tolminske hribe smo si izbrali lep dan s stabilnim vremenom in ravno pravšnjimi temperaturami. Dan smo začeli v Idriji pri babici Nastji in se odpravili najprej do Tolmina.
Tik pred Tolminom je odcep desno za Zadlaz-Žabče. Tu pridemo na ozko lokalno cesto, ki nas popelje mimo hidroelektrarne na Zadlaščici do Tolminskih Raven. Tu parkiramo in se mimo zadnjih hiš odpravimo proti Pl. Razor.
Po slabi uri hoje prispemo do koče na Pl. Razor, kjer lahko zajamemo sapo. Nam je bil tako kratek izlet nekako premalo in spogledali smo se z okoliškimi vrhovi. Z Janom sve že prelazila greben prti Migovcu in pod škrbino, zato pade odločitev, da gremo pogledat jezero žez preval Globoko.
Od koče se pot kmalu postavi malo bolj navkreber, zato se začne tudi večna igra motivacije malih planincev. Na srečo je pred nami gozdna meja, kjer se svet odpre in narava kar sama poskrbi za motivacijo.
Kmalu pustimo kočo daleč pod sabo in pokažejo se neskončni razgledi.
Nekje na pol poti do prevala je tale zanimiva luknja, ki je v bistvu ostanek Soške fronte. Notri je bil en bunker, iz katerega so se brezglavo obstreljevali. Sedaj služi drugim bitkam, saj predstavlja dobro stimulacijo za naslednjo uro hoje za vse mlade obiskovalce, ki se drznejo malo poplezati tam naokoli.
Vmes pa seveda ne sme manjkati počitek in čas za uživanje v naravi. To je tudi idealna prilika za nevsiljeno “pridiga” in pogovor o rastlinstvu v hribih. Tak pristop in vse prijetno doživete trenutke otroci povežejo v dobro izkušnjo, ki jih spremlja celo življenje. škoda da so taki trenutki vedno preredki in jih ne moremo vzeti s sabo.
Tik pod prevalom Globoko je še en ostanek Soške fronte, ki je zanimiv za ogled in ga vidimo skoraj ves čas vzpona od planine Razor. V notranjosti pa le malo popazimo na naše nadebudneže, da se ne zvrnejo v kakšno luknjo.
Na prevalu končno pogledamo na Bohinjsko stran. Daleč spodaj pod nami se pokaže jezero kot na dlani. A videz vara, saj bi bilo kar nekaj debelih ur hoje do tam dol. Tule je točka brez povratka na opisani turi. Na tem mestu se lahko odločimo, ali gremo naprej, ali se obrnemo nazaj proti Razor planini. Mi smo se seveda odločili da pot nadaljujemo na desno, proti vzhodu, do vrha Vogla.
Pot se za nekaj časa umakne na severno stran in postane še bolj zanimiva. Dolgih vzponov ali spustov ni več pred nami, vse do vrha Vogla. Vmes pa bo kar nekaj zanimivih mest, kjer se bomo poprijeli za skalo. Ni nič kritičnega, samo za vrtoglave pa tudi ni najbolj primerno.
Ko se bližamo vrhu Vogla, pridemo na greben. Na otroke moramo malo popaziti, saj je teren deloma “zračen”. Ker smo v kar “zaresnih” hribih, je to tudi velika stimulacija za male kozličke, saj radi pobegnejo naprej, “tastari” pa ostanemo zadaj.
Od tu je tudi lep razgled na smučišče Vogel.
Maldički se veselo bližajo vrhu Vogla.
Na vrhu je dovolj prostora. Nogometa sicer ne bomo igrali, pa proti vzhodu je malo prepadno, vseeno pa najdemo dovolj prostora za počitek in zasluženo martinčkanje s sendvičem. Po počitku se vpišemo v knjigo in pričnemo s spustom nazaj proti pl. Razor.
To so kolena že mehkejša in korak postane manj siguren. Vrhove počasi zapustimo za seboj.
Pri hoji bo potrebne spet nekaj stimulacije. Ta se pokaže v obliki bunkerja, ki ga dosežemo kmalu po pričetku spusta z vrha Vogla.
Maldina ga z veseljem razišče in se spusti v notranjost.
Tule je tudi dobro mesto za kratek počitek in pogled na prehojeno pot.
Tudi pri spustu naj ne manjka kakšen ovinek do balvana ali skale, kjer mali planinci sicer zgubijo kakšen atom moči, vseeno pa dobijo nekaj novih navdihov za nadaljevanje poti.
Klobaso smo sklenili pri koči na pl. Razor, od koder nas je čakal samo še spust do avta. Po osmih urah hoje (od tega 1 ura pošitkov in 7 ur neto hoje) smo se malo utrujeni, a polni novih vtisov vrnili nazaj v Idrijo.
Pot je primerna za otroke, ki lahko hodijo 8 ur in več v enem dnevu. Dobra stran opisane trase je tudi ta, da se lahko obrnemo, če presodimo, da otrok ne bo zmogel. To lahko storimo vse do prevala Globoko. Od tam naprej pa povratek ni več smiseln in bolje je nadaljevati do konca preko vrha Vogla. Vsekakor pa imejte dovolj kondicije, saj pot ni za nedeljske pohodnike v nizkih copatkih. S sabo imejte dovolj hrane za dve malici, predvsem pa je pomembna pijača, ki je od koče na pl. Razor naprej v naravi ne bomo srečali.
Pa srečno!
Povezave:
Družinski izlet na planino Razor
PDF.